Ko starodavni ognji ugasnejo, ne izginejo brez sledu. Njihova zadnja iskra otrpne v jantarju - toplem kamnu, ki v sebi še vedno nosi spomin na plamen, ki je nekoč živel.
Ti uhani so kot ustvarjeni iz takšnih isker. Jantar v njih žari z zadušeno svetlobo, kakor tleče oglje v ruševinah pozabljenih svetov. V globini kamna so ujeti delci preteklosti - zamrznjeni trenutki, v katerih še vedno odmeva prasketanje ognja in odmevi izgubljenih zgodb.
Uhani, ki nežno migetajo v polmraku, opominjajo: tudi plamen, ki je postal senca, še vedno živi - četudi se je svet okoli njega že zdavnaj ohladil.
