V tišini pozabljenih voda, kjer svetloba ne doseže dna in starodavni šepeti ne utihnejo stoletja, so se rodili ti biseri. Njihov bledo rožnat sijaj ni nežnost, temveč odmev ugašajoče zore, ujet v globinah, kjer počivajo skrivnosti, ki jih je bolje ne vznemirjati.
Vsak biser je nepravilen, kot drobec tuje usode, kakor da bi bil prinesen na površje iz sveta, kjer čas teče drugače. V sebi nosijo hladni spomin vode — tih, počasen, večen.
Srebrna verižica, tanka in prožna, jih ovija kakor urok, ki ga je izrekel starodavni mojster. Srebro tukaj ni le kovina, temveč most med svetovi, zaščita in hkrati ključ do tistega, kar je skrito onkraj.
