Pravijo, da globoko v starodavnem gozdu — kjer je mah mehkejši od oblakov in veter poje v pozabljenih jezikih — živijo duhovi, ki varujejo skrivnosti zemlje. Le redko za seboj pustijo sled: košček lesa, prežet z močjo korenin in spominom časa.
Ta lasna sponka je, kot bi bila stkana iz samega diha gozda. Topel les v sebi nosi odmeve dežja in sonca, temne kroglice spominjajo na jagode, nabrane pod mesečino, zlata ribica pa je starodavni simbol toka usode in izpolnitve tihih želja. Kamen kot da je ujel sončni zahod, ujet v smoli svetovnega drevesa.
