Nekje med zadnjim dnem poletja in prvim dihom jeseni obstaja trenutek, ki ne pripada času. V njem je trava še vedno topla, cvetovi se še vedno stegujejo proti svetlobi, a že vedo, da se njihov čas izteka.
Prav v takšnem trenutku so nastali ti obeski. Tukaj ni venenja - le tišina, v kateri življenje ostaja takšno, kot je bilo.
Zlati odtenki spominjajo na mehko svetlobo zahajajočega sonca, na polje, polno topline in miru. A v tej svetlobi je tudi rahla žalost - spomin na to, da vse živo nekoč postane le še spomin.
