Ti cvetovi so bili nabrani tam, kjer se sonce najdlje dotika zemlje - na tihih krajih, kjer veter pozna starodavna imena, in kjer trava šepeta pozabljene zgodbe. V njihovih cvetnih listih je ostala svetloba, pod njo pa dremlje nekaj globljega - spomin zemlje, moč korenin, dih starega sveta.
Pravijo, da takšni cvetovi varujejo svojega nosilca: odganjajo zle poglede, vračajo moč in opominjajo, da tudi v najsvetlejši svetlobi vedno obstaja tema.
